V sredo, 23. 9. 2015, smo imeli učenci devetih razredov tehniški dan na biotehniški šoli v Šempetru. V tej srednji šoli so nam pripravili zanimive delavnice, ena pa je potekala tudi izven same stavbe v velikem rastlinjaku.
Do Šempetra smo odšli z mestnim avtobusom, v katerem smo se morali pošteno ‘stisniti’, ker nas je bilo veliko. Ko smo prispeli pred biotehniško šolo, so nas pričakale tri dijakinje in profesorica. Slednja nam je na kratko predstavila, kaj vse bi nas čakalo ob morebitnem vpisu na to šolo, malce natančneje pa je predstavila, kaj vse nas bo čakalo v delavnicah. Takoj zatem so nas naše učiteljice razdelile v štiri skupine, kolikor je bilo tudi vseh delavnic. Pristal sem v tretji skupini, kar je pomenilo, da me je prva pot vodila v rastlinjak šole. Prijazna gospa nam je tam natančneje predstavila načine razmnoževanja rastlin, preizkusili pa smo se lahko tudi sami – tisti, ki je hotel, je lahko posadil solato, vsi pa smo potem pripravili lonček s sivko in rožmarinom. Slednjega se najverjetneje najde pri vsakem izkušenem kuharju ali kuharici doma. Te lončke smo prihranili, da so nas počakali do odhoda domov. Takoj po prvi delavnici smo odšli na malico v jedilnico, ker nam je v želodcu že pošteno krulilo.
Druga delavnica je sledila v učilnici v prvem nadstropju šole, kjer nas je pričakala cela skupina dijakov. Učiteljica nam je povedala nekaj o živalih, ki jih večina ljudi ‘sovraži’ iz različnih razlogov, ampak so te v resnici do nas prijazne zaradi uničevanja ostalih škodljivih organizmov – taka žival je recimo kača. Po nekajminutni predstavitvi pa nas je čakalo delo, z dijaki smo namreč iz naravnih materialov, v večini iz lesa, sestavljali hišice za različne živali, kot so osa, pikapolonica, netopir, nastalo pa je tudi nekaj krmilnic za ptice. Čeprav nekaterim ni šlo preveč dobro, smo se vseeno prijetno pozabavali.
Pri tretji delavnici smo se pogovarjali o senzoriki – izvajali smo namreč senzorične analize, to pa so analize z našimi čutili in najstarejši načini preverjanja kakovosti živil. Tu smo takoj prešli k praktičnemu delu, najprej smo spili majhen kozarček vode z različnimi priokusi, ugotavljati pa smo mogli, katere priokuse imajo različne steklenice z vodo. V drugem delu te delavnice smo ugotavljali koncentracije treh vsakdanjih tekočin – mleka, jabolčnika in malinovega sirupa, preizkušali pa smo tudi piškote z različnimi priokusi in ugotavljali te priokuse. Šlo nam je precej dobro, ker, kot smo izvedeli, imamo mlajši dokazano boljše čute od starejših ljudi.
Četrta, in hkrati zadnja delavnica, pa nam je prinesla branje. Dobili smo revijo VIP, kar je kratica za ‘Vzgoja in informiranje potrošnika’. Prebrali smo test, ki je v vsaki tovrstni reviji, in predstavili kateremu izdelku je namenjen in na kratko povzeli vsebino. Na koncu pa smo prebrali še ekološko vsebino revije, izpisali glavne pojme in oblikovali miselni vzorec. Marsikomu je bila ta delavnica najbolj dolgočasna, ampak izvedeli smo marsikaj, na kar mora biti vsak potrošnik pozoren. Navsezadnje smo potrošniki vsi. Ura je minila hitro, ob koncu le-te pa smo se vsi zbrali pred šolo, pobrali lončke s sivko in rožmarinom, in počasi krenili proti trgu. Tam smo počakali na prvi avtobus, ki nas je pripeljal nazaj v Solkan.
Mislim, da so se dijaki biotehniške šole potrudili, da bi nam priredili čim zanimivejši dan na njihovi šoli, in to jim je tudi uspelo. Čeprav bi se našla kakšna izjema, ki ji tehniški dan ni bil všeč, pa sem prepričan, da je vsak posameznik domov odnesel vsaj kakšen zanimiv podatek, nekateri pa so se domov vrnili tudi z novim znanjem.
Nejc Pavlin, 9. c
