Pavlinco in Feliksa je razveselil sneg. Hitro sta se obula in oblekla ter stekla ven, kjer sta naredila snežaka. To je bil najlepši snežak in vsi so ga občudovali. To mu je zelo godilo in bil je zelo ponosen sam nase. Ponoči pa so k njemu začele hodit živali. Najprej je k njemu priletel vrabček, ki je ostal brez gnezda. Snežaka je prosil za klobuk, ta je nekoliko okleval, a mu ga je dal. Nato je prišel lačen zajček. Snežaka je prosil za korenček, ta je najprej okleval, a mu ga je na koncu dal. Potem je k snežaku prišla drobna miška, ki je ostala brez doma. Snežaka je prosila za lase, dal jih ji je in miška je hvaležna odšla. Tako je snežak, ki je hotel biti najlepši, ostal brez klobuka, nosu in brez las. Naenkrat ga je nekaj zbodlo. Bil je jež, ki je ostal brez doma. Snežaka je prosil za metlo in ta mu jo je brez pomisleka dal. Začutil je namreč ježevo stisko. Naslednje jutro je sonce obsijalo snežaka in topli žarki so »objeli« snežaka in spremenil se je v tisoč drobnih kapljic. Pavlinca in Feliks sta snežaka močno pogrešala. Na mestu, kjer je prej stal snežak, pa je zrasel zvonček. In priletel je vrabček, priskakljal je zajček, prišla je miška in jež. Vsi skupaj so zaplesali okrog zvončka in se veselili še zadnjega darila, ki jim ga je dal dobri snežak. Učencem je bila pravljica všeč, ker je snežak pomagal živalim. S svojimi dejanji jim je pomagal preživeti zimo in ob tem se je dobro počutil. Povedali so tudi, da je prav, da smo mi dobri drug do drugega in si pomagamo, če le lahko. Saj se dobra dejanja vračajo z dobrimi. Pravljica jim je bila celo tako všeč, da so si jo med tednom sami prebirali, se o tem pogovarjali, si izdelali ploske lutke in jo danes zaigrali.

Tina Skok, učiteljica PB

(Skupno 7 obiskov, današnjih obiskov 1)